Postajamo vse starejša družba. Očetje in mame, dedki in babice pogosto živijo sami. Kakovost in varnost njihovega življenja so tudi naša skrb, četudi mnogi med njimi pravijo, da jim nič ne manjka, le osamljeni so. Obiski para šolarjev, ki ju zanimajo zgodbe iz mladosti prejšnjih generacij, so lahko poživitev, spodbuda in terapija v življenju enih in drugih. So lahko trden most med generacijami, ki se v drugačnih okoliščinah morebiti nikoli ne bi uspele povezati. Iz pogovorov nastanejo zapisi, iz zapisov zgodbe, ki so lahko del šolskih časopisov, zgodbe v knjigi, otroška gledališka predstava ali predstava lokalnega kulturnega doma. Pomembno je, da se zgodbe ohranijo, saj s tem ohranjamo del naše identitete, zgodovinskih dejstev, dediščine in kulturnega bogastva. Vsaka zgodba šteje!

Projekt podpira družba T-2 s storitvijo »Varuh«.